Več o tem
V redu

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.

»

«

Sodobni razvoj in načrtovanje protipoplavnih ukrepov

Stari dokumenti pričajo, da vode Savinje in njenih pritokov poplavljajo že vse od rimskih časov. Številne poplave, ki so skozi stoletja večkrat prizadele mesto, so njegove prebivalce prisilile, da so se lotili krotenja reke in njenih pritokov. Savinjo so zato začeli urejati že v 19. stoletju. Z raznimi ukrepi in posegi v okolje so stabilizirali traso korita, presekali meandre in povečali poplavno varnost okoliških območij. Ohranjene odprtine v nasipih so omogočale, da so se lahko visoke vode brez večje škode še vedno razlivale po okoliških obdelovalnih površinah. Z regulacijo struge Savinje v letih 1876 – 1893 in njenih pritokov so se poplavna območja sicer nekoliko zmanjšala, a ta še vedno predstavljajo velik del ravninskih predelov Spodnje Savinjske doline.

Zaradi večje poplavne varnosti so se naselja ob Savinji začela pospešeno razvijati, a izvedene protipoplavne ureditve mestu Celje in niže ležečim predelom niso prinesle izboljšanja. V 1. polovici 20. stoletja so bile na tem območju zabeležene številne poplave, ki so povzročile tudi veliko škode, zato so po letu 1933 nadaljevali z regulacijami Savinje pod Celjem. Sistematično reševanje celjskega vodnega vozlišča je prišlo na vrsto po katastrofalnih poplavah leta 1954. Ureditev poplavne problematike je postala prednostna naloga pri novo zasnovani izgradnji mesta. Hkrati z urejanjem Savinje skozi Celje so se urejali tudi njeni pritoki Voglajna, Hudinja, Koprivnica, Sušnica in Ložnica. Dela so se zaključila leta 1960. Med drugim so bili zgrajeni tudi trije visokovodni zadrževalniki (Šmartinsko, Slivniško in Žovneško jezero), ki so bistveno zmanjšali ogroženost naselij neposredno pod njim ter še povečali občutek varnosti pred poplavami. Vse do začetka devedesetih let prejšnjega stoletja je tako veljalo prepričanje, da je mesto Celje varno pred visoko vodo reke Savinje s povratno dobo 300 let.

Nato pa je prišlo leto 1990 in katastrofalne novembrske poplave, ki so očitno pretiran občutek varnosti popolnoma razblinile. Kar naenkrat se je zdelo, da so bila vsa dotedanja prizadevanja neuspešna. Nujnost celovitega urejanja poplavne varnosti ob Savinji pa so še okrepile velike poplave v letih 1998, 2007 in 2010 in tako so se začela prizadevanja.